Žrtev govoric

Pravijo, da človek vedno ve, kadar se dogaja nekaj čudnega, čeprav ne zna natančno določiti, kaj. Ni ravno, da bi ti v žilah pognale ledene sveče, da bi dobival napade božjasti ali sporočila od pokojne prababice, niti se ne počutiš kot na shodu faraonk, kot ljudje radi pretiravajo, postaneš pa nekoliko nemiren in sumničav – kot bi imel v kotičku očesa ves čas neko senco, ki ne bi hotela stran. V maminih duhovnih knjigah temu rečejo intuicija in v očijevih kriminalkah slutnja. Sama bi pojav opisala kot neprijetne sanje, samo da ni noč in da ne spiš.

»S Tomom ni isto, kot je bilo,« sem potožila Klari Jasni – spomnim se, kot bi bilo včeraj, čeprav je bilo že pred nekaj tedni. »Manjkrat mi piše in mislim, da me manj gleda v oči.«

Klara Jasna se je nakremžila, kot bi ji pod nos pomolila plesnivo nogavico. »Prisežem, da si najbolj komplikatorski človek, kar jih poznam,« je rekla med globokim izdihom. »Nikoli ti ni prav – ali te gledamo preveč naravnost ali premalo postrani. Ali se ti kdo prilizuje ali pa te ignorira. Zmeraj te nekaj moti, nemogoče ti je ustreči.« Posmehnila se je: »Ubogi Tom bi potreboval navodila za uporabo. Vsak dan ob sedmih ji napiši sporočilo s štirinajstimi znaki, med njimi naj bodo vsaj trije šumniki. Ob desetih naj sledi sporočilo z dvanajstimi čustvenčki, med katerimi se sme vsak ponoviti največ dvakrat. Glej jo pod kotom sto osemdeset stopinj, vsakršno odstopanje mora biti opravičeno z zdravniškim potrdilom o trzavici ali okvari ravnotežja …« 

»Kakšna koza si.«

S Klaro Jasno sva taki prijateljici, da si ji to upam reči. Ve, da jo imam rada, čeprav bi jo marsikdaj najraje utopila v žlici vode. Tudi ona ve, da sva taki prijateljici, da mi lahko reče, da sem včasih preobčutljiva … Pač z drugimi besedami, no. (Nisem tako malenkostna, kot ves čas namiguje!)

»A potem misliš, da pretiravam? Čeprav imam vsakič, ko se dobim z njim, v kotičku očesa senco?«

Zavila je z očmi in pribila: »Pa pojdi k okulistu!« Potem je spravljiveje dodala: »In uživaj v dejstvu, da imaš super fanta. Nekateri smo še vedno samski. Naj te spomnim, kako je to, če si slučajno pozabila. Be-dno.«

Pokimala sem. Ampak globoko v sebi nisem bila nič bolj pomirjena kot takrat, kadar vem, da se nisem dovolj učila, mami pa mi reče, da bo gotovo vse v redu. 

Tudi mame in najboljše prijateljice včasih ne vedo vsega.

Preganjavica

Čez nekaj dni, ko sem videla že več senc kot svetlobe (in se mi je to zdelo sumljivo, tudi če sem upoštevala krajši dan in kilavo jesensko vreme), sem se opogumila in vprašala:

»Tom, a je z nama kaj narobe?«

Nisem si upala v živo, napisala sem mu sporočilo po vibru, in potem sem skoraj umrla, ker pet ur ni bilo odgovora. Medtem me je metalo gor in dol, trikrat sem ga prebolevala in šla dvakrat čez vaje za razvoj pozitivnega mišljenja ali kako se že temu reče. Tudi vizualizirala sem, manifestirala in si sedemnajstkrat napovedala prihodnost s tarotom – odkar vem, kam mami spravlja te reči, je moje življenje bistveno bolj obvladljivo.

Po točno petih urah, sedmih minutah in približno dvaindvajsetih sekundah je napisal: »Daj, nehaj no.« (Za potrebe tega zapisa sem odgovor uskladila s pravopisom.)

Stokrat, tisočkrat sem prebrala te besede. In čeprav so bile nedvoumne, si nisem mogla kaj, da se mi ne bi tudi te zdele osenčene. Namesto da bi se mi kaj razjasnilo, sem še bolj tavala v temi. 

»Torej sva v redu?« sem tako rekoč ponovila, če prvič ni razumel. 

Hitro je odtipkal: »Smotka.«

Nekoliko sem si oddahnila, čeprav še vedno nisem bila povsem prepričana, ali imam sivo mreno, preganjavico ali pa le nisem nora in v tej mlaki kljub vsemu nekaj gnije in smrdi. (Ne, da hočem reči, da je bila moja zveza mlaka, samo boljše primerjave se nisem spomnila.)

Prelomnica

In potem je prišel najhujši dan. Stali smo pred učilnico za zgodovino in čakali, da nam učitelj Diktator ponovno pove, da mu je zaradi nas žal, ker je Marija Terezija uvedla obvezno šolanje, in da nas polovica ne bi preživela niti dneva, če bi bili odvisni od lastne pameti in iznajdljivosti, kot je bilo menda v večini zgodovine (razen če si se rodil v plemiški družini, ampak tega si učitelju Diktatorju pač nihče ni upal reči glede na to, da nas že od prvega dne kliče tlačani in plebejci). 

V resnici učitelj Diktator tokrat ni pomemben. Pomembnejše je, da je šel med čakanjem na uro zgodovine mimo mene Tom in opazno, očitno in občutno pogledal stran. To ni bilo samo »ne gledanje v oči«. Bila je ignoranca. 

»Tom!« sem zavpila za njim, preden mi je postalo jasno, da bom s tem pritegnila pozornost cele šole. »Tom, počakaj!«

Toda on je oddrvel naprej, kot da je slep in gluh. Niti ozrl se ni, da bi videl, kako stojim tam, rdeča kot prezrel paradižnik in pobita kot ovelo zelje. Zdaj si nisem več domišljala. To je bil čisti mrk. 

Spoznanje

Popoldne sem mu napisala, da se morava dobiti. 

Dvajset minut sem ga čakala na dovozu, preden je blagovolil priti. Tudi sicer ni bil videti prepričan, da hoče biti tam. Še prejšnji dan bi temu rekla intuicija, slutnja ali nočna mora, ampak zdaj sem si že dovolj zaupala, da je bilo to spoznanje. 

»Kaj se dogaja?« sem pohitela, da si ne bi premislil in šel stran. Ta stavek sem vadila vse od prihoda iz šole, tudi pred ogledalom, in nisem hotela zamuditi priložnosti, da ga povem še pred občinstvom, ki mu je bil namenjen.

Skomignil je z rameni. »Nič, kaj pa.«

Pogledala sem ga naravnost v oči (kar je bilo še kar naporno, ker je nenehno umikal pogled; najbrž sva od daleč spominjala na svetilnik in veščo). »Zdaj pa nehaj. Nekaj se dogaja, nisem nora! Danes si me ignoriral. Vem, da si vedel, da sem na hodniku. Itak se že dalj časa čudno obnašaš. Mislim, da zaslužim, da mi poveš, kaj je narobe.« 

»Če ti pravim, da ni nič.« Gledal je v tla in mene so od počepanja, da bi ujela njegov pogled, pekle stegenske mišice. 

»Ja, pa je.«

»Ni.«

»Je.« V kolenu mi je nekaj škrtnilo.

Tako se nisem prerekala, že odkar sem se v vrtcu tepla za igrače.

»Nič ni.«

»Je, ja, je!«

Besno me je pogledal, kot da mi bo vsak čas iz rok iztrgal plišastega zajca, in izbruhnil: »Prav, pa je! Izvedel sem, kaj si pisala po grupih!«

»Prosim?« sem dahnila. Je plišasti zajec pravkar oživel?! »Kakšnih grupih?«

»Po grupih vašega razreda. Pisala si, da sem neumen in da smrdim in da spim z ninico. In to niti ni vse.« Bil je ves zaripel.

»Kje si pa to izvedel?« sem panično vzkliknila. Kakšna drama. Kakšna laž.

Strmo me je pogledal, končno (še minuto bi trajalo, pa bi mi popustila kolena in bi čmoknila na tla), in ne vem, kateri od naju je bil videti bolj presenečen. »Torej je res?!«

Srce mi je skočilo v grlo in tako dolgo sem lovila sapo, da nisem mogla izdaviti niti »bučman«. (To zdaj malo olepšujem. V resnici sem hotela zavpiti »ne, nikakor«, ampak so se mi soglasniki zataknili za mandlje in sem samo nemočno grgrala. V kakšnih drugih časih bi me Tom pri tem vprašal, če bom bruhala, zdaj pa je bilo v njem preveč sovražnosti, da bi bil lahko sočuten.) 

»Ne morem verjeti, da si res to pisala! Sovražim te!« je zavpil in oddirjal stran, še preden sem se lahko dokopala do kisika in zarjula za njim: »Ne, Tom, sploh ni res, počakaj!«

Če me ne bi vse bolelo, stegna, kolena in srce, bi si mislila, da samo sanjam kakšne čudne sanje ali da sem pomotoma zgrešila dimenzijo. Tega ni znal napovedati niti tarot.

Poizvedovanje

»A ti kaj veš o kakšnih grupih?« sem doma vprašala Klaro Jasno, takoj ko sem nehala tuliti od hudega. 

»Kakšno vprašanje je pa to?« je napisala Klara Jasna. »Saj si tudi ti v najmanj šestih.« 

»To vem,« sem odgovorila. »Tom pravi, da je slišal, da sem našemu razredu po vibru pisala, da je čudak.« 

»Res je čudak, če to verjame,« je zapiskalo z zaslona. O, kako imam rada svojo prijateljico!

»Torej, a kaj veš, kdo bi lahko širil take laži?« Nisem si mogla predstavljati, da bi bil lahko kateri od sošolcev tako zloben. »Moral je biti nekdo, ki pozna oba, mene in Toma, in ne mara najmanj enega od naju …« sem razglabljala.

»Hipec počakaj.«

Čez minuto se je na vibru osmega be zasvetilo naslednje sporočilo: »Tisti kreten, ki je širil grde (in izmišljene!!!) reči o Urški in Tomu, naj se takoj javi, če ne, mu nikoli več ne dam prepisati domače naloge! To piše Klara Jasna.«

Res res res jo imam rada!!!

Priznam sicer, da se mi njena grožnja ni zdela preveč učinkovita, ker tudi Klara Jasna nikoli nima naloge in jo zmeraj prepisuje, ampak v hipu se je usulo nekaj Kaaaj? Kako?!?! Ne morem verjeti! Boooga in Kakšen kreten!, in to mi je dalo prijeten občutek, da nisem čisto sama. Na svetu so ljudje, ki jim je mar zame. Najraje bi jih vse objela.

Šele čez kako uro se je pokazalo, da je Klara Jasna primer rešila bolje, kot bi ga katerikoli slavni detektiv. V moj zasebni nabiralnik je namreč priletel stavek: »Jaz vem, kdo je bil.« 

Že drugič tisti dan sem se skoraj zadušila z lastnimi vdihi.

Razkritje

»Kdo?« sem natipkala s tresočimi rokami. Pisal mi je Gašper, s katerim sva v vseh osmih letih do zdaj izmenjala največ osem besed, če štejem tudi jaz, vem, kdo, je in bil. 

»Luka.«

Sesedla sem se. Stegenske mišice, kolena in tudi srce so kapitulirali. Iz sebe sem iztisnila ves kisik, ki mi je prej zapiral vhod v sapnik, in prazno strmela predse. »Zakaj?« sem zašepetala, kot da bi me Gašper lahko slišal.

Ali Luka. Ali Tom. Ali kdorkoli sploh razen plišastega zajca, ki je bil moker od solz.

Šele pozno zvečer sem zbrala dovolj moči, da sem Tomu napisala: »Ti je Luka povedal vse tisto z vibra?«

»Ja,« je napisal Tom, kot bi čakal, da se mu oglasim.

»In ti si mu verjel?« sem nadaljevala.

»Nisem. Sem. Ne vem,« je odgovoril. »Itak si priznala, da je res.«

Zmajala sem z glavo. »Nič nisem priznala. In ni res.«

Kako minuto je trajalo, da je Tom natipkal: »Zakaj bi Luka rekel kaj takega, če ni resnica?«

»Ne vem,« sem bila iskrena. »Zakaj si mu pa ti verjel, ne da bi preveril?«

»Ne vem,« je napisal Tom. »Potem so tudi drugi rekli, da je bilo tako. Lan in Damir in še ene par sošolcev.«

To me je prizadelo skoraj toliko kot laž. Že res, da sta Lan in Damir Lukova prijatelja, ampak da ti zarine nož v hrbet nekdo, ki mu vedno posodiš radirko in pri malici odstopiš kakav … 

»Zakaj bi to naredili?« sem šepnila in Tom je, kot bi me slišal, nadaljeval: 

»Vsi so govorili o tem, ves razred me je zafrkaval. Kličejo me Stinki.« 

To je bilo preveč. Pritisnila sem »kliči« in počakala, da je pozvonilo. 

»Žal mi je, da so se sošolci spravili nate, ampak še bolj mi je žal, da si raje verjel njim kot meni,« sem rekla, ko se je oglasil. »Že to, da si dvomil, se mi zdi grozno. In da nisi nič rekel. Ne vem, če ti še lahko zaupam.«

Takrat sem mislila, da mi bo srce skočilo iz prsi, danes sem pa kar malo ponosna nase, da sem to povedala tako zrelo in suvereno. Najbrž se mi je glas tresel, ampak ko se zdaj spominjam tega, se imam za poosebljenje bojevnice s karte za tarot (čeprav se v vseh sedemnajstih polaganjih ni odprla niti enkrat). 

Se pa še zmeraj sprašujem: kaj narediš, če fantu več ne zaupaš, on pa očitno tudi ne zaupa tebi? In kako ravnaš, če izveš, da te je izdal fant, v katerega si bila nekoč zaljubljena in ti je še vedno malo všeč? 

Zaenkrat ne poznam odgovora. Niti Klara Jasna, intuicija in tarot ga ne. Ali mi preostane sploh kaj drugega, kot da počakam, kaj bo pokazal čas …?

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >